RadioZastava (IT)

Promo

petek, 14. avgust, ob 21.00
Star plac, Cerkno; v primeru dežja bo prizorišče pokrito
Vstopnice: 7 € predprodaja / 10 € na dan koncerta
(v predprodaji je omejeno število vstopnic, dodatne vstopnice bodo na voljo na dan koncerta)

 

 

Gabriele Cancelli (trobenta)
Nico Rinaldi (altovski saksofon)
Leo Virgili (pozavna, teremin, el. kitare)
Walter Grison (tenorski in baritonski saksofon)
David Cej (harmonika, elektronika)
Stefano Bragagnolo (tolkala)
Predrag Pijunovic (tapan)
Roberto Amadeo (el. bas)

 

video_01, video_02, audio, www, fb

Osemčlanski »brassovski« kolektiv RadioZastava prihaja iz italijanske Gorice, v njem pa so se zbrali glasbeniki z italijanskimi, furlanskimi, avstrijskimi in srbskimi oziroma bosanskimi koreninami. Zasedba igra žgočo mešanico godb, v kateri povezuje prvine balkanskega melosa, jazza, swinga, rocka in drugih žanrov. Prvenec The Funambolik Heptet je objavila tri leta po ustanovitvi in se z njim leta 2013 predstavila na slovitem srečanju »trubačev« v srbski Guči ter zasedla drugo mesto. Na drugem albumu Silentium (2013) so vpeljali elektroniko, ki do danes ostaja pomembna za zvočni izraz benda. Tako so balkanskemu melosu s sintetizatorji, ritem mašinami in tereminom pridali duh eksperimentiranja in improvizacije. Leto za izidom albuma so nastopali kot predskupina na evropski turneji Gorana Bregovića in Emirja Kusturice. Poleg omenjene Guče so igrali na vrsti vidnih festivalov, kot so Paradise Gardens ter Balkan Beats (Velika Britanija), Sherwood Festival (Italija), Den Radosti (Rusija) ali Jazz au Cellah (Maroko).

 

RadioZastava so na začetkih delovanja igrali na ulicah, zato so takoj ugotovili, da jih v zasedbi mora biti veliko, če želijo biti glasni. Zato zasedba deluje bolj kot kolektiv, ki pa je z leti izpilil bolj organski zven benda, kakršnega imajo rockovske ali jazzovske zasedbe. Dejstvo, da gre za kolektiv, se odseva tudi v tem, da je vsak član prinesel drugačne vplive, od jazza prek elektronike do folka, rocka in tudi punka. Ob ustanovitvi so zapisali, da prihajajo iz multikulturne italijanske Gorice, ki pa po njihovem mnenju danes ni več takšna; čeprav je bila včasih srednjeevropska mešanica kultur, je danes konservativna in v kulturnem oziru nezanimiva. Kljub temu bend ohranja svojo vpetost v multikulturnost, in sicer ne le v svoji glasbi, ki je svojevrstni talilni lonec tradicij in vplivov, marveč tudi prek sodelovanj z drugimi glasbeniki in z nastopi širom Evrope.

 

Oder so si delili z najvidnejšimi bendi, ki gojijo tako ali drugačno balkansko godbo, kot sta Kultur Shock ali orkester Bobana Markovića. Vendar pravijo, da je oznaka »balkan« dandanašnji postala preozka, zato si prizadevajo ustvariti novo identiteto, ki se prosto sprehaja po paleti žanrov iz vseh koncev in krajev. Obredli so številne evropske države, od Francije in Nemčije prek Avstrije, Švice, Anglije in Škotske do Bosne in Hercegovine ter Bolgarije. Leta 2015 so s svojim nastopom uvedli pogrebno slovesnost za slovito »kraljico cirkusa« Moiro Orfei. Njihovo glasbo lahko slišimo tudi v filmih, denimo v italijanski komediji Easy režierja Andree Magnanija ali v maroškem filmu Catharsys or the Afina Tales of the Lost World, ki ga je režiral Yassine Marco Morroccu. Slednji je bendu prinesel nagrado za najboljšo filmsko glasbo na Tangier Film Festivalu.

 

Lani so objavili tretji album Insetti, na katerem se še bolj poigravajo z mešanjem žanrov, od neobičajne predelave skladbe posebneža klasične glasbe Erica Satieja do plesne in druge elektronike (krautrock, electrodub, drum'n'bass). Album sloni na nihilistični in apokaliptični viziji, ki ljudi razume kot žuželke, ker s(m)o »apatični, sprejemamo vsiljivi sistem, ki je dejansko pretanjen in nam dela škodo, ko polnimo nakupovalne centre, sprejemamo vse bolj ponižujoča delovna mesta, da bi porabili denar za nepotrebne stvari, ni empatije, vsaka žuželka misli le nase. Gre za grenko usodo«. Navzlic tako črnogledem pogledu na »prihodnost, ki je že napisana in govori o parazitskem in brezupnem človeštvu« album preveva življenjska energija in radoživost v igrivem mešanju in prežemanju žanrov. Ker so na albumu želeli pričarati neposrednost koncerta, so skoraj vse skladbe posneli na »sessionu«, torej med skupnim muziciranjem v studiu. Sami pravijo, do so na ta način dosegli koncertno alkimijo, ki jim je na posnetkih dotlej ni uspelo poustvariti.


Nazaj na vrh